V praksi igralnice ne opozarjajo udeležence iger na srečo na tveganja, zlasti na možnost za zasvojenost z igrami na srečo. Dogaja se, da upokojenci svojo pokojnino zakockajo, prejemniki denarne socialne pomoči isto itd. Zaposleni v igralnicah ne opravijo svoje obveznosti, da bi take igralce obvestili in prihaja posledično do osebnih in družinskih tragedij, do osebnih stečajev, do zakockanja vsega premoženja vključno z nepremičninami, do kriminalnih ravnanj in na koncu do samomorov.
Predlagam, da vlada, ki po prostem preudarku odloča o podelitvi ali podaljšanju koncesije družbi, ki ima dejavnost prirejanje iger na srečo, da predhodno pridobi mnenje in poročilo občin, kjer so igralnice iz katerih bo razvidno koliko ljudi je propadlo zaradi iger na srečo (in jim mora sedaj občina zagotoviti stanovanje) in centrov za socialno delo (ki naj sporoči koliko prejemnikov socialne pomoči, je pomoč zakockalo). V kolikor vlada prejme informacijo, da je v občinah kjer so igralnice vse več ljudi, ki so zakockali premoženje potem vlada odloči, da igralnici ne podaljša koncesije.